MESEC DECEMBER – ČAS ZA PREDNOVOLETNA DRUŽENJA
Mesec december, je kot zadnji mesec v letu, čas za srečanja, drobne pozornosti in sproščen klepet . Pri DMSBZT Gorenjske je ta mesec že tradicionalno zaznamovan tudi z organizacijo prednovoletnega srečanja za vse upokojene članice, ki smo pred upokojitvijo pomagale tlakovati našo skupno poklicno pot na področju zdravstvene in babiške nege in oskrbe. Po upokojitvi pa smo še naprej ostale redne članice Društva.
Kot že nekaj let zapovrstjo, smo se tudi 10.12.2014 zbrale v Brunarici Štern na Kokrici, ki nudi prijeten ambient, prijazno in dobro postrežbo.
Po pozdravnih besedah, s katerimi sem se kolegicam zahvalila za številčno prisotnost in s tem tudi za izkazovanje pripadnosti poklicu, sem prebrala sporočilo, ki nam ga je poslala naša kolegica, gospa Monika Ažman, izvršna direktorica Zbornice – Zveze. Ker se nam zaradi zadržanosti ni mogla pridružiti, je poslala lepe pozdrave vsem zbranim, s prošnjo zavedanja, da je skrb zase in delo na sebi, naša največja naložba. Kajti le če bomo zdravi, bomo zagotovo tudi srečni.
Po predstavitvi dela Društva v letu 2014, je sledil tudi kratek opis obeh izletov. Skozi sliko in besedo smo ponovno podoživele izlet na Koroško in izlet Berlin – Praga. Po večerji pa je bil čas za »zakladnico spominov«, sproščen pogovor z veliko pozitivne energije, ki je na naših srečanjih nikoli ne manjka.
Prav gotovo pa nam je vsem za vzor lahko kolegica, gospa Marija Vevar, ki je s svojimi častitljivimi 89 – timi leti najstarejša članica našega Društva in se nam vsako leto pridruži na prednovoletnem druženju. Zato sem se odločila, da vam jo s pomočjo kratkega intervjuja tudi predstavim.
Kje in kako ste preživljali svoja otroška leta?
Rodila sem se v Martinjaku, majhnem naselju ob robu Cerkniškega jezera, kot prvorojenka, v kmečki družini s petimi otroci. Že kot otroci smo morali garati na kmetiji. Ko mi je bilo deset let, je mamo ubila strela. Očetova druga žena je bila štiri leta starejša od mene. Jaz pa sem kot najstarejši otrok morala oditi za kmečko deklo na revni kmetiji v sosednji vasi, za preživetje. Tam sem dočakala tudi 2. svetovno vojno.
Po vojni pa ste se preselili na Golnik. Zakaj?
Leta 1946 me je sovaščanka povabila na Golnik, kjer sem se v takratnem Zveznem inštitutu za tuberkulozo, v katerem so se zdravili bolniki iz vse nekdanje Jugoslavije, zaposlila kot strežnica.
Kaj je botrovalo izbiri poklica medicinske sestre?
Z ustanovitvijo bolničarske šole na Golniku, se je pokazala priložnost za moje enoletno izobraževanje, s katerim sem si pridobila izobrazbo bolničarke. Kasneje pa so nam zaradi dolgoletnih delovnih izkušenj interno priznali izobrazbo srednje medicinske sestre.
Kaj vam je bilo pri vašem delu najbolj všeč?
Zelo rada sem delala z bolniki. Zaradi slabše opremljenosti oddelkov pa je bilo to delo fizično bolj naporno kot danes. Smo se pa s sodelavci zelo dobro razumeli – ne glede na izobrazbo. Slišim, da sedaj ni več tako kot je bilo.
Se vam je kakšen dogodek na vaši poklicni poti še posebno vtisnil v spomin?
Včasih smo se kljub nižji izobrazbi večkrat morali znajti tudi v nepričakovanih situacijah. Tako je bilo tudi takrat, ko je neka bolnica nepričakovano rodila sama. Ob tem pa sem priskočila na pomoč zdravniku, ki prej še nikoli ni bil prisoten ob porodu.
Kaj bi svetovali vsem, ki bi radi dobro opravljali poklic v zdravstveni negi in oskrbi?
Delo je treba opravljati s srcem, biti do vsakega bolnika prijazen in na prijazen način reševati kakršne koli probleme. Pomembno je, da res delaš z bolnikom in ne »hodiš samo v službo«.
Koliko časa ste že upokojena?
Upokojila sem se 1978. leta. Upokojena sem dalj časa kot pa sem hodila v službo.
Kaj za vas pomeni članstvo v DMSBZT Gorenjske?
Kljub temu, da sem navajena samote, mi je članstvo v društvu zelo pomembno. Saj mi nudi priložnost da se srečam s svojimi nekdanjimi sodelavkami, s katerimi lahko obujam spomine.
Med najinim pogovorom sem ugotovila, da gospa Marija Vevar kljub svoji starosti ni samo mladostnega izgleda ampak je tudi zelo dobra pripovedovalka. Zahvaljujem se ji za topel sprejem na njenem domu na Golniku in njeno pripravljenost, podeliti svoje spomine z nami.
Vse udeleženke srečanja pa se zahvaljujemo DMSBZT Gorenjske, da nam omogoči vsakoletno druženje, na katerem si medsebojno lahko zaželimo zdravja v prihajajočem novem letu. Saj je zdravje predpogoj za uresničevanje vseh ostalih želja.
Jana Zupan