Prijetna priložnost za enodnevno druženje upokojenih in aktivnih članov Društva MSBZT Gorenjske je vsekakor tudi enodnevni izlet, organiziran v okviru Sekcije upokojenih članov. V letu 2017 smo se 15. junija odpravili v deželo Desetega brata – glavnega junaka prvega slovenskega romana. Po programu izleta nas je pot vodila v Šentvid pri Stični, k izvirom reke Krke in v Krško jamo, obiskali smo Jurčičevo domačijo, si ogledali cerkev Marijinega vnebovzetja na Muljavi in etnološko zbirko na Bojanjem vrhu.
V okviru strokovnega dela izleta smo v Šentvidu pri Stični obiskali Center za zdravljenje bolezni otrok. Po 2. svetovni vojni je bilo v zgradbi, zgrajeni v letu 1880, najprej zdravilišče za slabotne otroke – za otroke grških partizanov, od 16 do 20. leta, po letu 1956 pa zavod za revmatike in srčne adolescente – za otroke, ki so preboleli srčno vročico. Tu je bila ustanovljena tudi osnovna šola, kot podružnica vaške šole. Na zdravljenje so prihajali otroci iz cele Jugoslavije. Nato je zdravilišče dobilo status bolnice. Danes je bivanje v bolnišnici je namenjeno rehabilitaciji kronično bolnih otrok – za vsa bolezenska stanja, v starosti do 19-tih let, kot podaljšek bolnišničnega zdravljenja. Program dela v bolnišnici zajema zdravljenje same bolezni in priprava otrok na življenje s kronično boleznijo. Med hospitalizacijo otrok pa poskrbijo tudi za osnovnošolsko izobraževanje. V slovenskem prostoru je bolnišnica danes znana tudi po nudenju pomoči pri težavah otrok z odvajanjem ter izvajanju programa zdravega načina prehranjevanja in življenja. Otroci, ki so napoteni na obravnavo zaradi prekomerne teže, ostanejo v bolnišnici 3 tedne. Otroke in starše učijo zdravega načina prehranjevanja in gibanja, s pomočjo fizičnih aktivnosti v telovadnici, bazenu in na sprehodih. Različni strokovnjaki tima pa pomagajo otrokom tudi pri pridobivanju boljše samopodobe in samospoštovanja. Z majhnimi otroci v bolnišnici ostane tudi eden od staršev, približno teden dni. Statistični podatki kažejo naraščanje prekomerne teže že po 2. letu življenja, kot posledica nepravilnega prehranjevanja, enolične prehrane in pomanjkanja gibanja.
V bolnišnici sta nas sprejeli: direktorica – ga. Magdalena Urbančič, dr. med., spec. pediatrije in njena pomočnica za zdravstveno nego – ga. Zdenka Koporec, DMS. Po uvodni predstavitvi v prijetnem ambientu bolnišničnega parka , smo v dveh skupinah odšli tudi na ogled notranjih prostorov. Pred odhodom smo se zahvalili za prijazen sprejem in se odpeljali na ogled Krške jame.
Jama ima vhod nad izvirom reke Krke, ki je naša najbolj umirjena reka. Teče čez lehnjakove pragove. Za njeno čistočo pa poskrbi vodna kreša. 200 m dolga vodoravna jama se zaključuje s 30 m dolgim sifonskim jezerom. V jami živi več kot 30 živalskih vrst, med njimi tudi človeška ribica, ki je dobila ime zaradi svoje polti. Živi do 100 let, zraste do 30 cm in je 40 let spolno aktivna. Zleže do 40 iker, na 7 do 10 let. Brez hrane lahko preživi 8 let. Prvi obisk jame je zabeležil Janez V. Valvasor. V nemirnih časih pa je nudila tudi zatočišče domačinom pred Turki. Od 1996. leta je jama odprta za organizirane oglede. V tem okolju pa je bila posneta tudi slovenska nadaljevanka Reka ljubezni.
Po ogledu jame se je prilegel odmor za kavo ali sladoled, na kmečkem turizmu Podržaj. Po polurnem počitku smo si na Jurčičevi domačiji, po ogledu predstavitvenega filma, ogledali še njegovo domačijo - kot prikaz značilne kmečke hiše na Dolenjskem, v 19. stol., z literarno in etnografsko zbirko in ogledom Krjavljeve koče – ki predstavlja prebivališča vaškega bajtarja, pred 200 leti.
Od 14.00 do15.30 je trajalo kosilo v vaški gostilni Obrščak na Muljavi, kjer so nas v domačem kmečkem ambientu postregli z jedmi, pripravljenimi po starih receptih. Po kosilu smo, po 5-minutnem sprehodu v vasi, obiskali še gotsko cerkev iz 15. stoletja, ki ima bogato svetopisemsko poslikavo in zlat baročni oltar. Med 16.00 in 17.00 uro je bil čas namenjen počitku, medsebojnemu druženju in klepetu ob kavi in sladici – po povratku v vaško gostilno. Predno pa smo se odpeljali nazaj domov, smo naredili še postanek na Bojanjem vrhu, kjer hranijo pod značilnim kozolcem toplarjem in v njegovi okolici ter bližnji kašči različne gospodinjska, kmečka in rokodelska orodja, ki so jih uporabljali od druge polovice 19. stol. do začetka druge polovice 20. stoletja. Pred odhodom proti domu pa sta prijazna gostitelja poskrbela še za majhno pogostitev.
Število udeležencev izleta: 40 upokojenih in 5 aktivnih članov društva. Kot običajno, na poti domov, tudi tokrat ni manjkalo pohval glede programa in organizacije izleta in dobrega razpoloženja udeležencev.
Prisrčno vabljeni, da se nam pridružite tudi letos.
Jana Zupan
